Na tem haikuju pa mi velja nekoliko dalj pomuditi misli nekje v srčiki poante... o, jesen, mar že slišim tvoje stopicljaje... lepo, Srečo! :-)

Lp, Sašo

glede na tvoje in moje lase niso stopicljaji, ampak kar obuti maček

oblak, ki se je spustil na moje grozdeke, jedilne seveda, neškropljene kakopak, 

sladke razumljivo, in se mi nekak ni dalo niti mahati, kaj šele kričati, nasploh sem pomislil samo.... staraš se dragi moj (jaz), postajaš pametnejši, saj je za vse dovolj :)