Pogojno ljubljena
Slikava videze za tuje oči,
da v svetlobo prezrcaliva obraz,
le odtenek sence izdaja mi,
kako srhljivo včasih misel potemni.
Strah neznanega in uigrana igra,
dveh, ki eno sta, a kljub temu dvojina,
za malo mene toliko je tebe,
da srečen si, ko v meni je praznina.
Pod krinko sanjam šepetam slovo,
a zbujam črno ptico naseljeno v sebi,
s paleto hrepenenja obarvam ji nebo,
da poleti, se več ne vrne k tebi.
Naj grom in strele treščijo globoko,
ustavijo trenutek dneva brez noči,
da mi vsaj bežno oplazi težka krila misel,
le prekleta je ljubezen, išči jo, nekje še trdno spi.
da v svetlobo prezrcaliva obraz,
le odtenek sence izdaja mi,
kako srhljivo včasih misel potemni.
Strah neznanega in uigrana igra,
dveh, ki eno sta, a kljub temu dvojina,
za malo mene toliko je tebe,
da srečen si, ko v meni je praznina.
Pod krinko sanjam šepetam slovo,
a zbujam črno ptico naseljeno v sebi,
s paleto hrepenenja obarvam ji nebo,
da poleti, se več ne vrne k tebi.
Naj grom in strele treščijo globoko,
ustavijo trenutek dneva brez noči,
da mi vsaj bežno oplazi težka krila misel,
le prekleta je ljubezen, išči jo, nekje še trdno spi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Nuška Golobič Malena
- 01. 02. 2009 ob 11:50
- Prebrano 1336 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 582
- Število ocen: 23
