Rdeči pesek se razliva med prsti. Pas sončnega vzhoda

nam obroblja oči; v ustih prah.

Pot je neskončna vijuga, prepletena z zaplatami prsti.

Hodimo. Zadihani, kot da bi na dan pokadili ducat

tobačnih zvitkov. Hrbti se ukrivljajo v lok, štrenasti

lasje se zavijajo v kepe.

Opazuje nas klopotača. Oči se izluščijo v suh pogled.

Za trenutek obstane, nato nadaljuje pot v svobodo,

divjino - dom. Znoj skeli in zbada kožne pore.

Klanec nas neusmiljeno vabi v svoj objem.

Mi se mu prilizujemo in ga božamo, gladimo,

grebemo v njegovo tkivo. Noge stiskajo krči,

želodec se pripravlja na pljusk. A mi grizemo.

Da najdemo sami sebe in razrežemo bolečino.

Pa ne v gnojnih gležnjih.

rožmarin