Vzameš si me,

lahkotno, nežno.

Izkušeno poiščeš mojo bit

in počasi začneš.

Voljno, prepričano,

rasteš z njo.

Prizanesljivo se smehljaš

mojim poskusom,

da utajim nebeškost,

ki se krepi v izbruh.

Končno se tudi sam

vdam svoji moči,

ki preplavi telo,

zadrhtim, kratko trznem…

in tvoja roka obstane.

A kmalu nadaljuje,

mirno, gotovo, 

zavedajoč se,

da je bilo pravkar doživeto

še en vrhunec

čudovite ljubezni, katero imava.

Damjan Perme - Vens