Monolog
Tista tišina
s črnimi črkami
potrjena kolne
ne take kot si ti
mi slika pade v srce
napisana
pojdi s komerkoli
mi daje širino
kadarkoli
z osenčeno svobodo
pričakujoča še večjo tišino
zalezujem lovca
na drugem rajonu
lovi zrele srne
voljne
glasu, objema,
prisotnosti,
da ga prepriča.
Sanjam tišino
v okrilju
žalostnega monologa.
Sama s sabo
znani pojav
na pragu
jeseni.
Midva
ali
jaz.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 27. 08. 2015 ob 00:31
- Prebrano 588 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 184.14
- Število ocen: 12
