Na kmetijah tod okoli včasih so imeli
Bukve take, da po njih so čarati umeli.
Nad osrednjim tramom v hiši so jih shranjevali,
Se besed nerazumljivih v njih pomalem bali.

Pri nekem kmetu pa k polnočnici gredo nekoč;
Samo pastir ostal doma je, stražil v gluho noč.
Dolgčas mu je bilo, pa knjigo najde. Za pečjo
Sedél je in je bral, da niti vedel ni, kako.

Med branjem k njemu dedec stari z vrečo se primaje,
Za peč jo vrže in prisede, a pastir kar dalje
Je čital, ni se menil zanj. Domači pa čez čas
Se vrnejo in vprašajo: »Kdo bil je tu pri nas?«

»Berač, a zdaj je menda ven odšel,« pastir odvrne.
Družina radovedna brž vso hišo preobrne –
Nikjer nikogar. Pa pobrskajo še za pečjo
In v vreči presenečeni denarce najdejo.

Pastir pove, da bukve kolomonove je bral.
Takrat mu gospodar kmetije je tako dejal:
»Imel si srečo, fant, da nisi bukev odložíl,
Sicer bi bil ta zlodej v sončni prah te razdrobil.«

Aleksandra Kocmut - Kerstin