Vsako leto od nekdáj,
znova vsi zeleni,
čakamo kot vekomaj,
mrzli, podhljeni,
na brstiče, regrat, maj,
na slovo od zime.
Kot otroci nosimo
v sebi iste rime.

Vsaka zgodba isto sme
pripovedovati.
Z vsakim svitom upanje
znova hoče vstati.
Danes ko belina tlači
naše verovanje,
misel se že v soncu slači,
niha v toplo stanje.
Rečem, pridi že, pomlad,
spet te čakam, svet!
V sebi že radiram hlad
in mirim trepet.

Lidija Brezavšček - kočijaž