V koščenih rokah
prenašaš vedrino
toplino, morski zrak.
Razsipaš cvetje v dolino
pisane ogrlice,
razsute
do vseh kotičkov
naših polja.

Oči pogreznjene
v gubaste odeje.
Lučka življenja
brli, ne ugasne,
kot vasice
v jutranji megli
prebujajočih se dni.

Toliko zgodb
v naročju pestuješ,
neguješ,
pripoveduješ.
S presledki v glasu
in vzdihi v času
vsakič naslikaš
nam svet neznan.

Silva Langenfus