Peskano jutro se širi
skozi kuhinjsko okno.
Premraženo, tuje.
Suhljata drevesa vstajajo.
Brezsramno legajo na
pogoltno sivino ceste.
Nekdanji kolovozi
upodobljeni
v jedkanici življenja.
Jopica varuje ramena.
Spletena v ukradenih
trenutkih odmorov.

Iz ognjenega vrelca
se dviguje pramen
jutranje kave.
Črno vsiljivo lebdi.
Nanj se lepijo
zavržene besede,
ki nihajo s slušalko.
Postavam čuječe
ob kaminu tuje žalosti,
ki zagori v posteljah
nočnih strahov.
Klesam monolit bolečine.

Mateja J.Hočevar