odhajanja

in roža vene. pade cvet,
ko slane noži pokosé ga,
umira listje spet in spet,
ga veter nosi v vodo z bréga.

kot sključen starec greš po poti,
tam v dalji temno bije zvon,
pozdrav te znanca več ne zmoti -
ti nisi ti in on ni on ...

odide še ljubezen – tista,
ki stavil nanjo si vse,
postane zla in ni več ista,
kot truplo črv jo razžre ...

izgine vse, za kar živel si,
izgineš kmalu tudi ti
in vse, kar misliš, da imel si,
bila je kletka iluzij ...

odhajanja II

odšel bom daleč, daleč stran,
tja nekam v daljo neizrekljivo,
kjer noč je svetla, temen dan,
in vse, kar mine, neminljivo ...

prišel je čas, da grem na pot,
ki konca sploh ji ne poznam,
vem le, da daleč stran od tod
je cilj, ki najdem ga le sam ...

zlovešče krike sliši se,
po cesti grem, ki ledeni,
ne vem, da krokar črn je,
ki tam v višavah mi sledi ...

sledi in spremlja vsak moj gib
in v sneg rdeča kane kri,
ko srčni mi zamre utrip
se krokar črn pogosti ...

Maglorfin