Bila je tišina

in rečni tokovi

so na obrežje

naplavili kamne

in samo eden

moker je obležal

pred mojimi nogami

bil je mrtev

in tudi nikoli prej živ

razklenila sem pest

in v dlan sem položila

še mokri kamen

malo obriban

od preskakovanja

drugih kamenjev

v vodi

odnesla sem ga domov

da mu narišem dušo

z velikim srcem

na ploščati strani

še na robu narišem

modro nebo

in mehko travo

da ne bo več imel

skrhanih robov

in kdor ga bo dvignil

bo vedel,

da to je kamen s srcem

ki ne zapušča

če ga ne oddaljiš

daleč proč

od svojega srca.

IŽ-lev