Dežuje.
In jaz sem sama.
V tej veliki sobi, ki se ji reče Svet.
Misli.
Neskončne, neukročene, nepredvidljive predvsem, bežijo k tebi.
TI.
Moder moški, čudovitega uma, neopisljivega karakterja, visokega čela, nerazumen.
Prihajaš.
Z neiskrenim, čarobnim nasmehom.
Zatreseš.
Moja kolena, moj svet, moj Jaz.
Odideš.
Kot sapa, ki hladi moje golo telo v vročini.
Zame.
Nerazumljiva je tvoja igra ljubezni.
Izbrala sem.
Tebe.
Ki ljubis drugo.
Vem,da ves, da boli taksna ljubezen.
Vseeno vztrajaš.
Oba vztrajava, zavedajoč se konca.
In zunaj še vedno dežuje.

Soraia