Grem. Vedno in kar naprej.
Nikoli več nazaj.
Za sabo puščam čemernost
in bitja, ki jim na hrbtu
poganjajo zaprti kljuni.
Zapuščam prazne greznice,
v katerih je prostor za
neznanske množine človeških slabosti.

Ni mi žal za bremeni,
ki so padla s pleč
in ostala v razpokah
ter pod prašnimi preprogami.
Nihče jih ne bo odstranil.
A mene ni več tam.

Kazalec na uri se premika
proti nebesnim modrinam,
kjer je še vedno pomlad.
Ne čutim nočnega hladu, saj mi
ozvezdja sedajo na ramena.

modricvet