Prevod dela: U PROCESIJI

Avtor izvirnika: mirkopopovic

V PROCESIJI

Govorili so tako slikovito, da se mi  je zdelo, kakor da jo razločno vidim v nekem 
labirintu rdeče-sive svetlobe južnega Londona. Opazno goltanje 
sledov njenega parfuma je Neznanec zaman prikrival, kot tudi oči polne 
strasti, ko se je zapisoval na seznam sprevodov platan in kostanjev, 
sprevodov senc in vsega, kar se kot halucinirano premika za njenim zanosnim 
stasom.
Nekdo ji je ustavil korake!? Neviden trzljaj mojega telesa, ali nekograšnji 
glas kot bogokletje vržen v procesijo z Marijinim kipom objetim 
z belimi dekliškimi krili v letu Gospodovem dva tisoč trinajst? 
(Včasih se po tej poti pomikajo tudi njeni mrtvi starši. To se dogaja ob 
posebnih trenutkih, ko na obrežju zavalovi mesečina ... prav tista, ki je 
skupaj z njo odpirala okensko krilo v mrak in z zadržanim povabilom 
nedolžnosti čakala asonanco hrepenenja po mojih korakih ... ali, morda, 
zavrelo šumenje mojih prstov.). Govorili so tako slikovito, da je v meni 
ledenel njihov glas, še posebej Neznančev, ki je z obljubo bogastva 
očaral njeno nedolžno dušo.
V ledene snegove so bile utonile in onemele sirene mojih premišljevanj in 
sijaj oči. S teh zaledenelih belih vrhov se je dvigala molitev: Mati 
Božja, prosi za nas ... Molčal sem to tarnanje okrog sebe z obrazom mirnim kakor 
gladina gorskega jezera. Kakor njene oči zagledane v daljavo. 
Takrat, ko je bilo treba ostati. Takrat, ko je bilo treba izbrati drugačno pot in 
življenje. Pozneje so prisegali, da so me včasih srečevali na ladji, ki je 
plula skozi njihove sanje, da so v mojem glasu, ki je vsakodnevno lebdel 
nad londonskimi strehami, slišali kako se je daleč na jugu 
razcvetela krošnja polna pomladi ...
Tisto, kar so si izmislili ali tisto, kar so mi zamolčali se  je preselilo v mojo 
molitev na vrhu skale, kjer Križani čaka in sprejema izgubljene, grešne, 
potrebne ... Moj izobčen, drugi jaz je sredi svete maše dva tisoč 
trinajstega ... razumel glas valov v poletnem dnevu: Piši, piši o 
njej, vsaj. Z verzi jo oblikuj in spočij dušo. A modro morje ni 
vedelo, da nisem pesnik, ki bi to zmogel; ni vedelo ali grem poslušat njegovo 
bučanje, in tudi ne, da vedno, ko izza Marijinega kipa vzdihuje neka reka, plava 
po svetu breznoga in brezroka "svoboda" in da vedno vprašam: Kje je zdaj 
Snježana? Tisto, kar mi je zamolčala usoda, sem že davno  vedel, ker je v
meni umrla lira, ker so ob grebene Rdečih skal udarjali valovi njenih 
mrtvih let.

Marko Skok - Mezopotamsky

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
15. 08. 2015 ob 20:16

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Marko Skok - Mezopotamsky
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky

Pesmi

  • 15. 08. 2015 ob 19:44
  • Prebrano 753 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 114
  • Število ocen: 6

Zastavica