Govorili so tako slikovito, da se mi je zdelo, kakor da jo razločno vidim v nekem
labirintu rdeče-sive svetlobe južnega Londona. Opazno goltanje
sledov njenega parfuma je Neznanec zaman prikrival, kot tudi oči polne
strasti, ko se je zapisoval na seznam sprevodov platan in kostanjev,
sprevodov senc in vsega, kar se kot halucinirano premika za njenim zanosnim
stasom.
Nekdo ji je ustavil korake!? Neviden trzljaj mojega telesa, ali nekograšnji
glas kot bogokletje vržen v procesijo z Marijinim kipom objetim
z belimi dekliškimi krili v letu Gospodovem dva tisoč trinajst?
(Včasih se po tej poti pomikajo tudi njeni mrtvi starši. To se dogaja ob
posebnih trenutkih, ko na obrežju zavalovi mesečina ... prav tista, ki je
skupaj z njo odpirala okensko krilo v mrak in z zadržanim povabilom
nedolžnosti čakala asonanco hrepenenja po mojih korakih ... ali, morda,
zavrelo šumenje mojih prstov.). Govorili so tako slikovito, da je v meni
ledenel njihov glas, še posebej Neznančev, ki je z obljubo bogastva
očaral njeno nedolžno dušo.
V ledene snegove so bile utonile in onemele sirene mojih premišljevanj in
sijaj oči. S teh zaledenelih belih vrhov se je dvigala molitev: Mati
Božja, prosi za nas ... Molčal sem to tarnanje okrog sebe z obrazom mirnim kakor
gladina gorskega jezera. Kakor njene oči zagledane v daljavo.
Takrat, ko je bilo treba ostati. Takrat, ko je bilo treba izbrati drugačno pot in
življenje. Pozneje so prisegali, da so me včasih srečevali na ladji, ki je
plula skozi njihove sanje, da so v mojem glasu, ki je vsakodnevno lebdel
nad londonskimi strehami, slišali kako se je daleč na jugu
razcvetela krošnja polna pomladi ...
Tisto, kar so si izmislili ali tisto, kar so mi zamolčali se je preselilo v mojo
molitev na vrhu skale, kjer Križani čaka in sprejema izgubljene, grešne,
potrebne ... Moj izobčen, drugi jaz je sredi svete maše dva tisoč
trinajstega ... razumel glas valov v poletnem dnevu: Piši, piši o
njej, vsaj. Z verzi jo oblikuj in spočij dušo. A modro morje ni
vedelo, da nisem pesnik, ki bi to zmogel; ni vedelo ali grem poslušat njegovo
bučanje, in tudi ne, da vedno, ko izza Marijinega kipa vzdihuje neka reka, plava
po svetu breznoga in brezroka "svoboda" in da vedno vprašam: Kje je zdaj
Snježana? Tisto, kar mi je zamolčala usoda, sem že davno vedel, ker je v
meni umrla lira, ker so ob grebene Rdečih skal udarjali valovi njenih
mrtvih let.
Marko Skok - Mezopotamsky