Nekoč sem te spoznala draga mati,
tvoje lice,
pernata poletja,
gube spenjenih valov
v podbradkih časa.
Privzdignjeno obrv,
objeme brez blazin,
ure,
ki so rojstvu obljubile smrt.
Nekoč sem te spoznala
in od tedaj sem te poznala,
draga mati.

Nekoč sem obrnila smer,
predraga mati,
ko me še nisi naučila
in sem znala.
Nekoč,
ko me še ni pogrizla vest,
ko mi je glava padla prek ramen
in mi je naš vsakdanji kruh postajal svet.
Takrat,
ko mi je hrbtenica rasla.

Takrat,
ko si postala moja druga mama,
saj še veš.
Od tiste bele srede dalje
vidiš,
da je čas privid,
samo boem.
Da je beseda moč samo,
če si poet.

In od tedaj,
pa skozi brazde dni
in čez vreznine let,
do konca zdaj,
prekrižana ležim
v spokoju vlažnih vek,
od prve zore tvoja
druga hčer.

Ali še vidiš,
ko pogledaš,
svojo senco na rumenih tleh,
predraga mati?

lorellia