Na pol poti med kmetoma Matvózom in Kavšákom
Leži posestvo zapuščeno; kliče se Pečnija.
Tam mimo nič prijetno ni ubirati korakov –
Glasove slišiš in po nakovalu kdaj razbija.

V davnini tam bila je neka davčna izpostava.
Tam valpet je z biriči v glavni stavbi gospodaril –
Je pri Matvózu shranjena še vedno miza stara,
Ki z bridko sabljo je po njej nekoč birič udaril.

Nad Mátvoškim posestvom, tam, kjer reče se Pečnija,
Pa v tistih časih morala je biti kovačija.
Zemljišče, ki dandanes ga goščava že prekriva,
Pa poimenovali so takrat biriška njiva.

Biriči tam ujetnike so svoje pokončali.
Kovač kasneje je izginil, tam ničesar ni,
Verjetno v istem času, ko biriči so odšli.
Za njimi pa duhovi so nesrečnikov ostali.

So slišali ljudje, ki so ponoči šli tam mimo,
Kako kovaško tolklo je in pelo tam kladivo;
Spet drugikrat Matvózica je prišlekov čakala,
Otroškim, ženskim je glasovom v noč prisluškovala,

A vendar ni nihče prišel potrkat ji na vrata –
Samo duhove je napajala pečniška frata.
Še huje pa se Borisu je – lovcu – pripetilo:
Namesto da bi on, je njega samega lovilo.

Le petsto metrov zračne linije s strani Pečnije
Je slišal glasne ženske in otroške litanije,
Pa kakor da bi proti njemu – skritemu – hodili …
Čez čas pa so glasovi se počasi razgubili.

Si Boris tiste je noči izkusil, kaj so vice;
Je tresla groza ga, da je pozabil na lisice …
Na Mátvoškem noben pes ni zalajal nad ljudmi
In v svežem snegu zjutraj ene ni bilo sledi.

Aleksandra Kocmut - Kerstin