Dani Bedrač je eden od tistih pesnikov na portalu, ki si upa spustiti globlje v pustolovščino jezika, in to počne dosledno. Tema njegovih pesmi je (med drugim) narava jezika samega po sebi: spraševanje o jeziku, ki realnost »soustvarja«, je tudi spraševanje o naravi te realnosti. 
Ko na primer ob začetku besednega sklopa »za greh/ gre, za (...)« pričakujemo nadaljevanje v pomensko zaokroženost ali filozofsko refleksijo , nam avtor spodnese tla z zaključkom »(...) piskače na grebenih«. S takšnimi potujitvenimi prijemi odpira jeziku nove možnosti, onkraj zahteve po nenehnem "upesnjevanju smisla", bralskih navad in pričakovanj.  
A ta pesem ni predstavnica hermetične, vase zaprte poezije, v tekstu so odsevi pomena. Tako se tu srečujejo pojmi krščanskega mišljenja (napuh, greh, krivda ... ) z osebami iz grške mitologije, in združeni v trdnem pesemskem skladu ustvarjajo napetost med razumom in mitom, med racionalnim in iracionalnim, napetost, ki je že prisotna v jeziku samem.
Vse pa v enakomernem ritmu, z oblikovanostjo v zgoščene štirivrstične sklade, ki držijo skupaj gosto prejo jezika.

lp

Franci

opa, franci, cel esejčič! 

krasno razčlenjeno, hvala ti.

lp,

dani