Čez jezero zaledenelo staro,

kamór pogled utrujen komaj sega,

na gladko steklo vode se ulega

bel srež. Se motna ploskev tke v utvaro.

Stoletje mrko od takrat miveva,

odkar obraz prebled pod vodo motno,

poslednjič vdet v praznino, zlo gluhotno,

je še zaznaval mlačne žarke dneva.

Nato ga zdrizasti je mulj zagrnil

in blatne trave so mu polt stemnile.

Nekoč igriv pogled se ni povrnil.

So rjave vode mu oči zalile

in še mil'jonkrat se bo svet obrnil,

pa tistih ust, ki so jih alge skrile,

nihče nikoli več ne bo okušal.

Je Muza nehala ga varovati,

z ledeno vodo moč je zmogla sprati ...

Poeta misli več ne boš poslušal.

Lidija Brezavšček - kočijaž