V mojo deželo sem pretihotapil

tujca. Dal sem mu piti in jesti,

da ne omaga in izgine od tod.

Prišil sem ga na rjavo torbo,

da je lahko z mano korakal po

turobnih šolskih hodnikih

in sejal ostre steklene kalčke.

V dnevni sobi najraje visi

na steni, nad televizijo,

v osrčju brloga, ker ima

najraje sunke, glasove, ljudi

pa McDonald's, MDMA,

svinjsko mast in sedenje.

Potem sem ga preko kabla

teleportiral v ultra tanek,

super lahek, oh in sploh

pameten telefon (brez nje).

Še na delovnem mestu se

pogovarja;  v neki povsem

specifični frekvenci, ki je

nihče na razume, vzpostavlja

povezavo s človeškim mesom.

Ker hieroglifov ni potrebno

razumeti, se v detajle nihče

ne spušča. Ni časa za … čas.

Včeraj je čez mejo pretihotapil

mene; črno škatlo je odvrgel

proč in se nemo odpravil nazaj –

nekdo se ga bo kaj kmalu usmilil. 

Aleš Jelenko