Knjiga
Ženska s pšenico v laseh
in sekiro za ušesom
mi je prinesla knjigo,
resno kot mati,
ki otroku poljublja
potolčeno koleno.
Imela sem pogovore
o soncu, ki vedri v nama,
imela sem počepe
do povodnega moža in nazaj,
pritlikav smeh,
ker med vrati prisluškuje ulica.
Imela sem čas,
ki sem ga raztegovala,
da je sopel počasneje,
trepetave dotike,
da ne bi zbežale besede.
Imela sem kobilico s tvojim imenom,
slona, ki je hlačal z nama,
in steklenico,
v katero sva zaprla veke.
Imela sem luno,
ki sem ji priplesala vodo,
da je potonila
in si oblizovala suhe skale.
In smejali so se mi
in kričali,
da brezoka
držim med nevidnimi prsti
le stare in raztrgane
platnice.
Življenjska poglavja so najresničnejše zgodbe romana, ki nam ga piše življenje. V njih je zajeto celotno naše nihanje. Ta pesem je njegov izrazni presežek. Klobuk dol, Vesna!
Vse dobro ti želi
Andrejka
Hvala in hvala, Andrejka! :-)
Vse dobro tudi tebi,
Vesna.
Kaj je knjiga, sta to zgoščena prostor in čas, ki se z branjem razpreta v nas? Ali le uteha, pribežališče, pobeg iz sveta? A mogoče ta Vesnina pesem ni le o knjigi, ampak predvsem o delnosti in nepopolnosti človeškega pogleda. Le kdo lahko vidi podobe, ki žarijo (ali so žarele) v nas, (otroške) domišljijske svetove hlačajočih slonov in počlovečene lune? Te slike so skozi pogled pesniškega jaza kot ostvarele, skoraj »bolj resnične od resničnosti«. Drugi seveda ne morejo videti, kar gledamo mi, vidijo le »stare in raztrgane platnice.«
Mogoče je delna rešitev v poeziji: pokazati te podobe drugim, zavedajoč se, da smo tudi sami »oslepeli«, nosilci omejenega in nepopolnega človeškega pogleda; pokazati jih skozi »rešetko jezika« (Paul Celan), čeprav za ceno posmeha, čeprav za ceno lastnega izbrisa.
lp
Franci
Hvala, Franci!
:-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 08. 08. 2015 ob 13:43
- Prebrano 829 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 436.43
- Število ocen: 13