Čudno je.
Kot bi si s prstom risala
po izmišljeni ustnici,
zaokrožila ob izmišljotini prsi,
zdrsnila skozi namišljeni popek
v votlo, zatohlo
prostornost bivanja.
Ne, prostor ni minljiv.

Čudno je.
Kot bi vse te nakaze
padajočega jekla
in razžarjeno razbolelih raket
ciljale tja, kjer ne more zaboleti.
Ko rijemo in rijete in rijejo
po njeni opni,
zemlja le votlo doni v odmev.

Čudno je.
Kot bi nikogar ne bilo doma.
Ali pa se le nekoliko potuhne
pred nadležnimi inkasanti,
ki da prodajajo kakšne
kičaste čestitke
v dobrodelne namene.

yoyoba