Vse moje sobe so slike,

Izrisane v pobesnelem iskanju rdeče.

Telo sem, ki se privaja za ženskost.

Brez kamenja na obali

se razprem nad morje.

Pismo svetosti se naplavlja vame.

Oblečena v vero

zrem oltar ledene lepote.

Prinaša jutro,

druga stran neba;

prebudi znova.

Pod vekami

branim odtenke črnine.

Modrina levega očesa

se vzpenja po obzorju

z nepravim kotom.

Razgled zareže.

Oko se ustavi ob nedovršenem portretu.

Sandra Kocijančič