Nekaj mamljivega je v njej; morebiti

enostavnost ali pa zgolj tista prepotentna

misel tipa: I don't give a shit. Grabežljivost –

neumorna veščina roza oblečenih plastenk

v orbiti neznanja in najnižje ravni puhlosti.

In kolikokrat smo že dokazali, da je papir

zgolj kos lesa, brez prave (super)vrednosti?

Je pa pomembno kje kura izleže jajce.

Pomembno je kam jo izpljune. Izvrže.

Nihilistična doktrina se v tem primeru

izkaže za večvrednostni kompleks;

mačke v oblekici s povodcem namreč

ne dovolijo dotikov, teptanja, valjanja.

Krdelo je močnejše od luči; malo kontrole

and life becomes outstanding. For free.

Tetrapak mleka pade pred nos. Ribe

plavajo v travi. Ptiči se ujamejo v

kletko zobovja. Ostanki svežega mesa

pa krasijo pot domov. »It's all in the family.«^[1]

Očetje radi barvajo avtomobile v zanimive

odtenke. In potem jih čuvajo kot največje

bogastvo; definicija potrošnega materiala

se je korenito spremenila. Pa potem matere –

novodobne kurtizane, ki svoj budget

vlagajo v rdeče šminke, visoke petke,

odprte dekolteje ter tube z dragimi dišavami.

Končni rezultat je neizogiben fiasko –

plastenka z gnusno roza obarvano tekočino,

kovinskim zamaškom, rdečim napisom,

lepimi linijami in povsem prazno vsebino.

___

^[1] Korn – All in the family

Aleš Jelenko