Na vrtu cvetočem rožo utrgalo dekle je s hladno ročico,
s pogledom tako trpkim, bolečim je gledala mrko v svet.
Poln je trnjev bil ta cvet, ni zmogla z dlanmi ga objet,
a vseeno je brala njega lističe vneto.
Kazila ji bledi obrazek krvi je umazana sled,
ko s prsti, s trnjem kronanimi, si je solze brisala.
Obrazek ni več žarel, njen glas izginil, ni več pel -
le bitje mladega srca je paralo smrtno tišino.