v ljubljani živi grbavec, po rodu švab: ima ležišče iz delavskih
kosti in bronasta mlinska kamna, s katerima melje rdeče iluzije
o centralnem gretju. sliši na ime kristofor in tuje so mu fanfare
gospoda marxa: otrplo možganovino si natira s parnimi števili.

njegova nora gospa si vsak večer potegne nogavice do ustnic
in mu pove, da je slina v njeni votlini brez vitaminov, da nima
več baterij za svojega drgetavca in ne penine za angele, ki jo
vsako noč uspavajo z mastnim zgodbami o perzijskih divanih.

grbavec si zjutraj zaigra na lutnjo iz grškega stekla, nato pa si
v svojem zasebnem krematoriju skuha cappuccino iz opičjih
ušes in slovenske zastave. ima računalnik, s katerim ustvarja
algoritme, ki dajejo njegovi kramarski logiki posebno veljavo.