V to pesem ne bom

skrila nikogar,

zato se, prosim,

ne iščite v njej.

Je le postružek

nekdanjih skomin,

ki še vedno ne zna

živeti naprej.

Živeti nazaj

pa se tudi ne da.

Zato visi na laksu

med trnkom in ribo

in upa, da se bo medtem

izlevila v ostrigo

in v sebi zavistno –

my preciousssss –

zredila kamen,

ki bo blestel in žarel

in bo ves omamen.

Ne ve pa, ta pesem,

da ima kamen

stranske učinke,

da bo zaradi njega

potonila v mulj,

kjer jo bodo požrle

male mešinke.

V tej pesmi torej

ni nikogar, ničesar,

in če kdaj bo,

bo le kamen,

poniknjen na dno.

Aleksandra Kocmut - Kerstin