Ko me življenje obmetava

z grenivkami in pokaže zatilje

se obrnem na dedka,

ker on vedno kaže obraz

in grenivko dobro pocukra.

Mi je zadnjič dejal

naj življenja ne jemljem preresno

pa je tarnal, da ne razumem,

ko sem mu odgovoril, da nisem za štose.

Ni se dal in nadaljeval:

naj živim življenje s polnimi pljuči.

Ubogal sem ga – štirinajst dni

jih je polnil dim opojnih rastlin.

Ni mu bilo povšeči češ,

da nisem pri pravi.

Pa poskusi še zadnjič ter pravi

naj zajemam življenje z veliko žlico.

Nejevoljno je godrnjal,

da nisva na isti valovni dolžini,

ko sem ga vztrajno prepričeval,

da ne maram enolončnic in juh.

Ko je že skoraj obupal

Sem pristopil z besedami:

»Glej ata. Nalijva si čistega vina.

Očitno nisem za take vaje.«

Navdušen je bil: »To je beseda!

Moder človek postajaš vnuk moj.«

In ker jabolko nikoli ne pade

daleč od drevesa

je medtem, ko sem se

panično pregledoval,

če se res spreminjam v smrkca,

urno švignil v klet

po flašo Kraškega terana.

espantajo