Vem
Vem,
ko angeli pojejo
se lisice skrijejo
v temo globeli
in čakajo konec.
Vem,
ko posvetijo svetli žarki
se netopirji vrnejo
na svoje viseče stene
četudi so še lačni.
Vem,
klopi popadajo s kože
ko začutijo vonj,
ki se ga bojijo.
Vem,
da tudi pes obmolkne,
ko nima več nikogar,
na kogar bi lajal
in mu kazal čekane.
Poletje prežene zajedalce,
posveti svetlobo v dušo
in se nasmeji samoti,
da izgine.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 27. 07. 2015 ob 04:05
- Prebrano 575 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 341.66
- Število ocen: 14
