Pride najlepša jesen

in pade škrlatno listje

in za njim še dež.

V tej igri zraka in tal

se jasno spominjam

obraza izpod pelerine,

po katerem je lilo,

da bi strašne kaplje

kar ustnice izpile

in goreče vence

mokrih sledi bi

dotik posušil.

Pod živorumeno pelerino,

ki jo ima za sprehode v dežju,

ko domov nosi polne vrečke:

kruh, mleko, margarino;

za vožnje s kolesom,

ko vijuga po lužah

in napravlja vrelce,

je studenec izviral

in sušil se s pogledom

na najlepšo v jeseni.

jaz