Vreme je bilo

še toplo

le midva

sva postala hladna

kakor dva kamna

ki se nikoli več

ne segrejeta

in množiva besede

kakor da bi se sproti

rojevale.

Prihajava v območje

mraka,

ko senca zajame

še zadnji kos svetlobe

in pogovarjava se

o ničemer,

kakor dva tujca

vljudno kimava

drug drugemu,

da ne bi prizadela

drugega

lebdiva nad ognjem

in še zdaleč nisva

več ognjena.

Iz neba spuščava

milostne znake

tema jih vse bolj

zakriva

in midva sva

čedalje manj

in pavze so

vse bolj pogoste.

Pavza za kavo,

pavza za cigaret,

pavza ker ni mira.

Ne od znotraj

ne od zunaj.

Stojim komajda še,

nemir me ziblje

kakor alkohol pijanca

ker nočem razumeti

da te je bolečina

vsega vzela.

IŽ-lev