Poklanjam ti besedo ali dve,

ki ostali sta mi na robu jezika.

Peščico odmrlih celic,

ki so posledica zadnjega dotika.

Zadnja misel, ki se poraja v malih možganih,

brez obžalovanja, o trenutkih pregnanih.

Dejstva, ki se jih ne zanika,

so kot luna, ki na nebu mežika.

Zadnja osvojena fronta,

tebi izguba - meni 2 punta.

Ostali bojo spomini

in želja po medenini.

Oko gleda v širno daljavo,

a vidi eno samo zmešnjavo.

Želje so motne,

čeprav vse dobrohotne.

Umrla je zadnja upanja misel,

iskrena, čista kot biser.

Poklanjam ti tisto malo, kar je ostalo,

od upanja, želje in da si dvignem moralo.

Poklanjam ti ignoranco na najvišjem nivoju,

odpovedujem se s tem zadnjemu ljubezenskemu naboju.

Soraia