Zemlja je prijazno prenašala moje drhtenje,

ko sem stala na pločniku, misleč, tukaj boš parkiral,

ko te bo garmin pripeljal po najkrajših ovinkih.

Tvoj garmin razmišlja drugače kot moj.

(S tem ni nič narobe.)

Reka se je bledo lesketala v dopoldanskem soncu

in se lagodno razporejala v dve strugi.

Naprej gre bolj počasi, naprej so zapornice.

(Morda tudi zato, da ribe, ki so skakale iz nje, ne bi izgubile orientacije?)

Ko si odprl vrata svojega avta in izstopil,

se je zemlja nagnila malo na levo, malo na desno.

Ko se je Ljubljanica hitreje pognala,

sva vsak svojo vžigalico spravila v zavetje,

da sta skrivoma goreli

in pekli v prste.

Zajela sem zrak

prav takrat, ko sva skupaj sedla h kavi.

Sladkast, a ne sladkoben.

Svež. Tako zelo svež.

Globoko sem ga zajela,

da so se vse celice v telesu oddahnile,

da končno spet diham.

(Čeprav na rahlo.)

Zalka Grabnar