počasi                                              

nehote                                              

vem da iz neke pesmi                        

ki ni bila moja                                    

pride najprej beseda                            

zapišem jo                                        

in postane metulj.

pod njim                                

se iz davno razprte besede                      

pogrne travnik                                  

na rob vseh pomladi                          

ki sem jih prinesel                              

iz verzov

ko so v meni prezimili                        

mojo mladost.

čez zadnje obzorje

prepogiba preteklosti            

se spuščam na

belino pred sabo

da se sprehodim

v noč skrčenih ulic

do prehoda

v svojo pesem.                                   

vsaka nova beseda                            

zapusti tetovirano sled                                  

nekaj v rezih na koži                        

nekaj v vbodih do srca                      

zato čakam                                       

da pride rosa

iz pesmi drugega.

v najtišjem dotiku dekleta

me drami

jok otroka

z nasmehom

v zapuščenem verzu

me oklenejo

ponošene obljube

priprte veke

peruti angelov in ptic.

in takrat

me zastre

krhka meglica

padem predano v jesen

v hladu negibnih zim

naletavam v šum

in tavam

zavit s krpo beline

pregnan v tišino.

le s poraženo željo

še včasih zbežim

mimo bleščečih izložb

vrtiljakov

krstnih sveč

in črne sledi

da za hip ležem

na robu pomladi

iz tuje 

v svojo ječo.

tam v plesne kroge

vilinskih plesalk

zarišem elipse

ki sekajo krožnice

v nove preseke

bežečih sanj

da se prezrcalijo

na moje ravnine.

v spoznanje

da je resnica 

enaka moji bolečini

raztrgam ogrinjala

preperelega sveta

razgalim svojo podobo

in odlijem svojo sled kosca

k nogam posvečenih

pod vznožjem parnasa

kjer pojem z nimfami

sebi v omamo

ker ne poznam  

globine zrcala  

kamor tone

moj lasten odsev.

le besedo ljubezni

iz pesmi molčečih

razrežem vedno skrbno

in jo zapišem drugače

da je nihče

nikoli več

ne odloži v svoj verz

z mojo molitvijo diha

ker si vedno

v zadnji prebegli besedi

sredice

ti.

Milan Žniderič - Jošt Š.