Obrastli so se vrtovi,

čez noč koprena mrtvečevih oči

in nekoč prazna votlina odmrlih fosilov.

Iztegnila se je moja roka,

docela ožgana od kopriv.

Se dotaknila drobnega obraza.

Smehljaj ne zbledi.

Kar traja in se postavlja na rožnatih stenah.

Tam težki površniki,

kot svilnati modeli,

se zibajo

in zazibljejo tebe v nevidni svet.

V sebi gostiš zlati otok,

kateri obali je naklonjen, ne veš.

Neviden sem ob tebi,

pa vendar sem vedno tu.

Tudi takrat, ko se listje obrača

in zavrača bližnji dotik zemlje.

Takrat, ko nebo zadržuje dež, le tokrat.

Me ne boš slišal spregovoriti ?

Moje želje- le dolge besede,

daljše od zlatolaskinih las.

Tvoje besede- nikdar namenjene meni.

Ponujaš jih, a odrivaš mene stran.

In končno jih odvržeš,

kakor zasušen kos kruha predme.

Sem izurjeni berač s prešitimi žepi.

Odhodi.

Ti so moj prag.

In jaz rad razpiram krila.

barbara gale