atomsko jedro mi je padlo iz hlačnice
(radioaktivnost! radioaktivnost!)
kričijo majhni možiclji v oklepajih
(in prekleti oklepaji ki dušijo vesolje
v zadnjih krčih izgorevanja)
pa tudi ti si rekel
da ti ni do majhnih pogovorov
in rečem da so atomisti
v bistvu verjeli da se delci
odtrgajo od predmeta in potem pridejo
skozi oči in potem vidiš in je véliki pok
in je katatastrofa
pa tudi duša je iz ognja
in vode
in nekih drugih
čudnih
nepojasnjenih
zadev ki jih dihaš in izdihuješ
v resnici si deloma
tudi kaktus ki ga ne zalivam več
(poskus: kako dolgo lahko živi zeleno bitje
brez svoje bistvene substance?)
in tudi kamen si
a veš - tisti ki se kotali
navzgor (navzdol navzdol navzdol)
da bi premagal silo vakuuma
to je tudi vse
kar pričakujem
(ali pa tudi ne)
da se atomsko jedro obdrži v svoji
izmaličeni obliki in se končno
nauči plavati
da lahko rečeš adijo in zdravo in živjo in čao
in vse te prezrte majhne naglasne napake
ki v veliki meri izdajajo tvoj obstoj
toliko o tem
ti si pa tako ali tako rekel
da ne maraš majhnih pogovorov
oklepajev
pa nihče
ne bere
vzvratno

Helena Zemljič (MalaSenca)