Tistega dne
odgrnjeni plise gorskih verig
vrši pred mojimi očmi
komaj slišno bobnanje vetra
me kakor droben zbodljaj
uščipne v veke
in s sršeni v očeh
pohodim gozdne steze
krepkih in divjih strasti
sva tudi midva vršala
takrat dva pripravnika v gorništvu
samo narahlo me je bilo treba dregniti v rebra -
danes bi me gotovo zaskelelo
in neposeljene pokrajine so se odprle
žgečkali so naju vriski ptic
in srebal naju je mah
v vonju ruševja se je raztapljala teža atomov
nad nama je utripala spokojnost barv
vsa lepota se je uskladiščila
v optiko tistega dne
Lep oris pokrajine, ki prebuja spomine in občutja ... zato se zaključek zdi malce dvoumen - tega ali tistega dne? Morda pa bi bilo dovolj le odstraniti čisto zadnji verz? Kaj meniš?
Lp, Ana
Hvala za komentar, Ana, spregledala sem ga. Zato ti odgovarjam z zamudo.
Seveda je nedvoumno naslov Tistega dne in tudi zaključek. Bom popravila.
Lp A
Zelo živ (in živahen) spomin, ki ga prebujajo svetlobe, vonji, zvoki pokrajine, skozi katero je šla duša - ki se nikoli ne postara ... Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
- 18. 07. 2015 ob 19:31
- Prebrano 845 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 616.64
- Število ocen: 19