Plesen iz najinih zgodb

 je na tej preprogi

 in ko mi spodrsne, mi pomagaš vstati,

da (skupaj) nemo opazujeva sledi.

Zatohlo je v tej sobi

 in ko ne morem več dihati, 

me odpelješ pred zaprto okno, 

od koder gledava pot, ki vedno vodi

v eno in isto smer.

Neudobna je postala tale postelja

 in ko me nespečnost premetava,  

gledam, kako se na njenem robu

lomijo posledice pasivnega sprejemanja

niča.

V odsevu nemira vidim sebe,

kako plast za plastjo luščim plesen,

krčim zarasle poti, 

na stežaj odpiram vsa okna - in se

odločim za nakup  nove vzmetnice.

Odlična pesem o nekem odnosu, zelo efektiven zaključek, ki o "resnični odločitvi" nekaj spremeniti veliko pove ;)

Predlagam zgornje popravke. Zgolj zaradi bolj tekočega ritma in skladenjke ustreznosti

LP, lidija

Hvala Lidija, res je tako boljša.

Lp, Branka

Hvala Lidija za obe podčrtanki, vesela sem ju.

In kaj bi rekla Kerstin na trikratno uporabo dvojnega veznika "in ko", kjer je vejica za veznikom 'in'?

... preprogi in, ko  mi spodrsne ...

... v tej sobi in, ko ne morem več dihati ...

... je  tale postelja in, ko me nespečnost ...

Jaz bi dala vejico pred 'in'.

LP, mcv

res ne vem, kaj bi rekla Kerstin ...

 ... tudi mene je to na začetku zmotilo, celo predlagala sem drugače (se vidi iz mojega prvega komentarja), ampak potem mi je kapnilo, da Branka NAMERNO hoče postanek za tem : "in"

in ko sem ugotovila, da res hoče, sem rekla: OK - pesniška svoboda in dovoljen "osebno" (že ve zakaj) zahtevani predah - postanek.

  Meni se zdi v redu in uporabno.

pesem pač ;)

LP, Lidija

Branka, hvala za pojasnilo tvoje logike.

Gre za to, da če ni vejice pred 'in', naj bi ta veznik spadal k prvemu delu stavka - a ne spada. Čisto v redu pa se sliši, če rečem: in ko mi spodrsne, ...

Tu si naredila znak / pred 'in', torej si ga logično ločila od prejšnjih besed. Sicer je v pesmi to narejeno kot prehod v nov verz. Zato najbolj zmoti tretjič, ko tega prehoda ni in se en verz glasi:

Neudobna je  tale postelja in,

Če bi bilo to neko pesniško sredstvo, kot ga vidimo pri nekaterih pesnikih, da namreč verze prelamljajo povsod drugod, samo tam ne, kjer bi bilo jezikovno logično (a vejic običajno sploh ne uporabljajo), bi bilo sprejemljivo, če se pa pojavi enkrat, izgleda kot napaka. Če se tako zdi samo meni, si lahko kar zadovoljna in vztrajaš pri svojem.

LP, mcv