na robu osončja bije
moje ledeno srce
kjer se večna tema
staplja z neznanim prostranstvom
zmrznjena polt
obsijana z istim soncem
kakor kamnite preproge
rdečkaste muze kraljev puščave
prašne oaze sredi modrine
srce na tipalkah
srce na iztegnjenih prstih
obrnjeno k daljnemu soncu
ki se blešči v šipi pregrete hiše
pred katero sediš
drobceno bitje
zazrto vase
kako učinkovita, skoraj zunajzemeljska pesem o odnosu človek: neznano (stvarstvo, vesolje, nekdo "nad", bog, usoda?, prabit, Nič). Človek kot pritlikavec v vseh smislih besede.
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Y
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!