INVOKACIJA ZLA ali moja zgodba
Seveda sem se iskala v temi.
Najstnica.
In nekaj let čez. Ko mi je črnina predstavljala lastno uteho.
Ko mi je črnina predstavljala moč.
Svojo moč zase.
Da zmorem, da grem sploh naprej.
Črnina individuma.
Seveda sem preskušala moč svoje nadvlade. Vpletena v igre uživaštva!
Lahko bi odšla. Lahko bi takoj. A nisem.
Bila je moja preskušnja!
Z izkušnjo .. obžalovanja …
Ali pač ne!
Z izkušnjo več!
Seveda sem se prepustila čaru
uniformiranosti.
Čaru kot fetišu. Uniformiranosti kot občutku moči zase!
Uniformiranosti kot pripadnosti sebi
in
svoji obrambi!
Uniformiranosti, ki se je odrazila z meni lastno uniformo.
Seveda sem se spoznala z zlobo. Svojo lastno!
Punčka sem ustrahovala mlajšega brata.
Seveda sem!!!
In kolikokrat naj še prosim Življenje odpuščanja
za dejanja otroka,
ki jim še danes ne vem pravega razloga?
Oh, kolikokrat …
Kolikokrat naj me še dušijo solze, ko sama sebe gledam debeluško,
povšeči odraslim,
zaradi svoje mirne in tihe narave,
kako sem z močjo starejše sestre preskušala
občutljivo
dušico
malega, nič krivega angelčka –
mojega malega bratca??
Pa obglavljen golob …
Še danes me spremljajo
njegove oči,
v katerih je bilo zapisano védenje smrti!
Seveda sem omrežila
nasprotni spol,
da mi je zadovoljil, potem pa odšla.
Seveda sem!
A akt
se je dogajal
v obeh smereh.
Šlo je za trgovino teles!
***
Seveda sem! Priznam vsa dejanja.
Želja, preživeti,
me je gnala v tekmo,
iz katere sem poražena zmagovalka
stopala v vse večjo
praznino svojega življenja.
Prekrhka sem bila
in moja čustva preveč čista,
da bi preživela bolečino zaznav.
Le brezčutje,
s katerim sem poteptala dostojanstvo,
so bili učinkoviti obliži
na
krvaveče
rane
mehkobe.
Ti so čustva krneli!
***
Seveda sem! Priznam!
Ker … šlo je za to, da se utrdim in zmorem naprej!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Romana Novak
- 27. 01. 2009 ob 20:53
- Prebrano 1046 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 240
- Število ocen: 6
