Med velikimi imeni zgodovine
ne najdem tvojega,
ko mrzlično brskam po arhivih
manjka med osemnajst in dvajset
tvoja kartoteka;
morda je v višjem zaboju
Poskusim tam,
nekje je, ker sem že jokala vanjo
V naglici prevrnem lepo vzgojeno belo orhidejo,
da se raztrešči v črnikast prah
in moram pomesti še to
Korake je že slišati
in po hodniku hodi jutro, pred
katerim se moram smehljati
Da bi vsaj za en trenutek beden trenutek
pogledala v tvoje ime na mapi
in sanjala nad njim
Jezi me,
da te vsakič dlje iščem
in to je ta čas, ki celi

TadejaL