Cesta razteguje daljave,
se zožuje v okljuke,
požira pločevino.
Nekje sem. Visoko.
Zviška gledati je enostavno.
Nihče ti nič ne more.
Za spojitev z asfaltom
bi potrebovala spust.
Drug pogled.
Morda mravljino trpežnost.
Podnožja in podkožja ne razumem.
Preveč ran boli.
Preveč koles gomazi,
zastekljuje mi pogled.
Povsem jasno je,
da ostajam v ptičji pozi.
Čeprav je tako drugače gledati z vrha, biti samo opazovalec, se izvzeti iz vrveža, se vendar tako malo ljudi odloči za ptičjo pozo ... čestitke,
Ana
Čestitam, Andrejka! :-)
Lp, Sašo
Hvala , Ana in Sašo.
Lp A
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Andrejka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!