Besede tisočerih juter
Jutro se dotika
zapredkov belih rjuh.
Krošnje las valovijo
med prsti
in mežik očesa
me posrka v resničnost.
Na prepihu sanj
in otroštva
so globine nepredvidljive.
Kot čas se dotikajo
rojstva in smrti.
Hlepim po ljubezni,
ki se usiplje skozi mrežo
in drsi kot čoln
po tvojem toplem mleku.
V zemljine dlani
bom skril
besede tisočerih juter,
zagrebel čakanja
in se imenoval s pravim imenom.
In veš,
takrat te bom pokopal.
Čisto blizu sebe.
Na zeleno stran igrišča
pozabljene sirotišnice.
Essentia, lepo ti žuborijo stihi...:-)
Lp, Sašo
Hvala, Sašo, Branka!
Objem, Martina
urednica
Poslano:
08. 07. 2015 ob 12:16
Spremenjeno:
08. 07. 2015 ob 12:17
Pesem, hrepenenje, ki ob koncu zlije novo, presenetljivo (in žalostno) luč nase, čestitke,
Ana
Čestitam Martina.
Lep dan
A
Se pridružujem čestitkam! :-) :-)
Lp; Sašo
Hvala, hvala vsem!
Lp, Martina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 05. 07. 2015 ob 11:34
- Prebrano 998 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 763.8
- Število ocen: 20