Pozabljena sveča
Sem sveča.
Izgorevam,
plamtim v temi,
da se vidijo sence.
Zame je dovolj,
da grejem tebe,
ki ti svetim.
Ogenj bo
nekoč dogorel
in ostala bova
brez luči.
Takrat boš prižgal
električno luč
in pozabil name.
Postal boš moderen,
jaz pa dogorela sveča,
ki bo ostala samo še
v spominu na plamen,
ki se je obračal po sobi
in ti dajal ustvarjalnost.
Ne brlim več,
pozabljenost je pozaba,
niti ne spomin.
In tako je konec.
Plesa ognja
in odkritih besed.
Pesem se me je dotaknila, s pozabo je ožarila svojo (nekdanjo) svetlobo.
Spremenila bi le nekaj reči v drugi in tretji kitici:
...
Ne iščem drugega ognja,
Zame je dovolj,
da grejem tebe,
ki ti svetim.
Ne čakam,
čeprav bo Ogenj bo
nekoč dogorel
in ostala bova
brez luči.
...
Ostalo pa se mi zdi OK. Kaj meniš?
Lp, Ana
Jaz mislim, da si odlično popravila. Tisto je res višek kar sem jaz pisala.
Spoštovana Ana, hvala ti, res. Prijetno si me razveselila.
Želim ti lepe poletne dni, naj sonce sveti...
Lp, Irena hope
Spregovoriti skozi stvar, ki ima lastnost osebe - drobna svetloba, ki pohaja in je v bistvu klic k temu, da bi njen plamen kdo opazil ... čestitke,
Ana
Z največjim veseljem aplavdiram, Hope!
Lp; Sašo
Ja hvala ti Sašo res, ko boš znova napisal bo na vrsti tvoja, velja.
Lp, hope
Hvala ti Igor, vesela sem če si vesel, resnično.
hope
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
- 05. 07. 2015 ob 00:31
- Prebrano 837 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 457.68