Ko bom znova doli,

sklonjene glave,

rdečih oči,

nepremična

in samotna

napiši pesem

o biseru,

znova,

še enkrat,

razodeni mi  sijaj,

odpri mi znova oči,

da bodo videle,

kar je zdavnaj mimo šlo.

Zapoj refren,

naj se daleč sliši,

naj se sliši

prav do mojega srca,

ki shirano prihaja v nov dan,

tisti ki bo takšen kot včeraj.

Poiskala bova školjko,

takšno ki najbolj šumi,

da bova vso pot do doma

slišala kako se je pred nama

dvigoval in spuščal horizont.

Jutro je

in lahko bi šla,

hladno je

in pravi čas,

da najdeva

tvoj obljubljeni biser.

Zdaj ko si napisal

ga hočem videti,

duša in veselje do njega

mi ne da učakanosti.

Pelji me.

Dokaži da obstaja.

In vedela bom,

kje svetinja lebdi

sredi morja,

ko ga premikajo valovi,

daleč proč od trušča otrok

in vreščanja odraslih.

Pišem ti,

znova in znova.

Dokaži da je,

dokaži da še sveti.

Daj.

Odpelji me med valove,

da naju bo dvigovalo

in spuščalo,

da bova oba oživela.

IŽ-lev