Če bom nevesta

bom imela rdečo obleko.

Rdečo od zrele ljubezni,

ko vrtinec me bo znova vpel

v svojo zgodbo nekega začetka.

Plesala bom krvavi ples

veselja in bolečine,

ko bom zapuščala

belo obleko,

čisto kot beli angel,

nedolžno kot še

neodkriti planet,

za katerega vidim,

da je bolj krvav

kakor bel.

Plesala bova

zadnji svečani ples,

kakor da sva na valeti

in resnično praznujeva.

V predrzni barvi bova,

ti boš imel samo rdečo kravato

in črno obleko,

da bo izgledalo kot da sva

že na koncu poti,

tako boš dopolnjeval mojo barvo.

Ne bova veliko govorila,

ker godbo že poznava

in traja v nedogled.

Še vedno te gledam

z rožnatim pogledom

in še vedno smrtno resno

jemlješ kar imava.

In prav je tako.

Zrelo kakor prisega,

ki je nihče ne more prelomit.

Da tisti, ki to naredi je preklet

in zaklet kakor v stoletni pravljici.

Ker si upava imeti še en dan,

ko bova sama praznovala

kar nihče drug ne razume.

Slekla bova prihodnost

vsaki dan znova,

da bo čisto jasno

in nama ne bo potrebno nositi

zamegljenih črnih očal.

Predlagam da to opraviva zjutraj,

da čez dan odideva na morje,

da zaplavava v globine,

v neznane daljine,

da pogledava navznoter

kakor bi strla lešnik,

da nama ne bo več uganka.

Opraviva to čimprej,

da ne bova večna uganka.

IŽ-lev