Iz oči v oči

se gledava,

tipava na lahko

z besedami

kakor da se srečava

prvikrat ko tiho poslušaš

in ne veš katera beseda

bi bila prava,

da ne bi bilo narobe.

Ne vidiš

mojega obraza,

le sledovi ostajajo

in še vedno je vroče,

vsa prepotena pišem

brez klime je res hudo

in vročina bo scvrla

papirnate angele,

ki so hoteli prelisičiti

tiste, ki jih še niso čutili

in niso nikoli vedeli,

da so na njihovi strani.

Beli angeli so zlati,

tisti črni so se izneverili

in so postali na strani hudiča.

Ker hudič je lačen

žalostnih izgubljenih bojev,

takrat pride in še on pobere

tisto kar je še ostalo užitno.

A beli, beli je sedaj,

vmes se je postavil

kakor beli golob

s sporočilom.

Da lepota še živi,

da se splača.

Srečno.

IŽ-lev