Poet nedolžno pesni,
kljub svoji duši besni,
pero v roki desni,
mu kri kaplja iz dlesni.

Prostori so pretesni,
za vse, ki niso resni,
v duši tej prelestni
je prostor le za pesmi.

Ne piše o ljubezni,
ti stihi so neumestni,
le bajke in povesti
o srčni so bolesti.

Umira od bolezni,
pa ne pusti se nesti,
utrujen na tej cesti,
pa noče se usesti.

Telo ne rabi jesti,
duh ne pusti se zmesti,
ko vzpenja se po lestvi
svoje lastne podzavesti.

Najhujši božji testi,
opravljajo se v vesti,
dodaja se obresti
k sleherni zli gesti.

Vsi velikopotezni,
Propagandno nabrušenoušesni,
v resnici tako prisesni,
kot pritiče takšni plesni.

Vstajanje ob šesti,
vprašaj se, si res ti,
svoj klobčič moraš odplesti,
razum se končno osvesti.

Ne pusti se jim gnesti,
kot hruška, da te sklesti,
poizkušaj svoja jajca znesti,
onkraj njihovih posesti.

Ace high