Sami vozlji,

dan za dnem

razpiram zavozljane

nitke, ki se nočejo odvezati,

nočejo iti narazen.

Premikam počasi

in skoraj bi potrebovala

pinceto, da zravnam

kar se je nagrmadilo skupaj,

da ni gladko, ravno.

Polno dvigalo gostih besed

in čakam na izhod,

da vdihnem sveži zrak,

ko bo konec opazk

s starih jezikov,

ki so kot doktorji

za pikantne izjave.

Strmim v črne ljudi

in komaj čakam,

da se rešim njihove bližine.

Da jim vrnem bi lahko,

da jim uničim začeti dan,

da me preklejejo kot jaz davno njih.

Ni se postarala samo koža,

jezik se je nabrusil,

da bi lahko odšel v Sirijo

v pravo klanje

in morda bi mu šlo,

rezanje telesa.

V duhu jim vračam,

dokler jim dokončno

ne zamašim umazanih ust.

Moje globine so čiste,

ne spuščam jih v bližino,

njih dno je čarobno

in v njih rastejo večne rože,

pred in potem.

Koncem.

IŽ-lev