Vsake toliko

se izliješ preko očesa

in sestopiš na breg,

ki ga dolbejo vetrovi.

Izginjaš.

In ko te najde,  

si le še utrip

telesa in krvi.

Meso in krvotok,

ki zavrača vsakršno misel.

Rdeče polziš

skozi namišljene sobe,

vse do praga resničnosti.

Z razvejanimi rokami

te posrka med svoje stene

in uokviri sleherno barvo cvetja.

Prelivaš se preko

roba

oddaljene hiše.

Izvotliš se z dlanmi

in leseno žlico,

vtisnjeno v predpasnik

lastnega bega.

Nikoli ni vedel

koliko zrcal nosiš v očeh.

Nikoli ni znal

ubesediti telesa

in vonja,

ki se je vlekel za tabo.

Si se zato morala

tolikokrat skriti,

da ne bi preplašila njegovih molčanj?

Danes  legaš

v njegovo naročje.

Tam te zagotovo ne bo nikoli našel.

Martina Pavlin-Essentia