» Obesi se, obesi,

obesi na drevo!«

Zašepeče satan

Judežu v uho.

In Judež ves obupan

pograbi vrv in gre,

počasi gre v pustinjo,

da bi obesil se.

Tam v pušči pa je stalo

vijolično drevo

in v krošnjo se njegovo

povzpel je Iškarijot.

Kot gnili sadež visel

v tej krošnji je cel dan, 

kar: pok! se veja zlomi

in on z glavo ob tla.

Od sonca počrnelo,

nabreknjeno telo,

razpočilo na zemlji

se Judu je tako,

da skozi trup izsulo

se je drobovje vse,

a kraj, kamor je padel,

še zdaj smrdi baje!

Matej Krevs